Vrtnarjenje je terapija

Dokazano je, da vrtnarjenje zdravi telo in dušo. Ko zaposlimo svoje čute z okoljem, doživljamo manj tesnobe, celo fizične bolečine se manj zavedamo. Strokovnjaki pravijo, da je dobro počutje posledica aktivacije pasivne pozornosti, ki se usmeri na natančno določen cilj in s tem omogoči umu krepčilni odmor. Preživljanje časa na vrtu zmanjšuje raven kortizola, stresnega hormona, niža krvni tlak, srčni utrip je mirnejši. Tukaj sta še kisikova in sončna kopel, vitamin D, rahla telovadba, hkrati pa svojevrstna meditacija. In zadnje raziskave potrjujejo, da v prsti živeča bakterija v stiku s kožo povzroči sproščanje serotonina, tako imenovanega hormona sreče. 

Ampak kaj ko mnogi menijo, da za vrtnarjenje nimajo časa ali celo, da je delo na vrtu težko, obvezujoče in naporno. Celo tisti, ki si močno želijo vrtnariti, si ne upajo narediti koraka naprej.

Zakaj takšno mnenje? Čisto preprosto, ker še vedno vse naokoli vidimo vrtičkarje, ki so na vrtu vsak dan po nekaj ur. Le kaj počnejo? Ste kdaj pogledali natančneje? Večinoma verjetno niti ne veste natančno, saj vas že v osnovi niti ne zanima, ker ste prepričani, da tega ne boste nikoli počeli, saj nimate časa. Za toliko ur na dan res ne!

Vrt naj dela tudi za nas

Obstajata sta dve vrsti vrtičkarjev. Tisti, ki nenehno delajo, češ da je vedno treba kaj okopati, prekopati, popleti ... Tega je tudi vas strah, kajne? Vendar so še drugi vrtičkarji, ki vrtnarijo drugače, in prej omenjenega nujnega dela ni. Na vrtu so zato, ker jim to pomeni sprostitev; so na zraku, na soncu, z rastlinami in vsemi vidnimi in malo manj vidnimi bitjeci, ki so prav tako na vrtu, obenem pa še malo brkljajo po vrtu. Neobvezno. Nič ne bi bilo narobe, če ne bi. In v tem je skrivnost! Vrt je treba zastaviti tako, da bo delal bolj ali manj neodvisno od nas, da bo dovolj, če kaj postorimo enkrat na teden, da ne bo nič narobe, če gremo za dva tedna na počitnice. 

Kako se vse da, tudi če si zelo zaposlen, sem preizkusila sama. Marsikdo bo rekel: »Ah, tebi je lahko, zate je ta vrt služba.« Jaz pa vam odvrnem, da je to zmotno mišljenje. Naj razložim. Zelenjavni vrtiček v kotičku vrtnarije je nastal zaradi želje pokazati vsem obiskovalcem, kakšen je vrt v vseh letnih časih, v vsakem trenutku, tudi če zanj nimate veliko časa. In moja služba zahteva od mene veliko več kot skrbeti za ta vrtiček. Načrtovanje sonaravnih vrtov, pisanje člankov, predavanja ... Povpraševanje po vsem tem sovpada z aktualnimi deli na vrtu, in to, ko je teh največ – spomladi. Verjemite mi, če bi vrtnarila po »starih principih«, bi še kako veljal rek Kovačeva kobila je zmeraj bosa. Moj vrt bi bil verjetno čisto preraščen s plevelom, rastline pa kilave, ker bi mi zmanjkovalo časa za okopavanje, pletje in zalivanje. Pa je prav nasprotno. Vrt je čudovit. Rastline bujne, zdrave, pridelka dovolj. 

Zastirka je rešitev za bujen, zdrav vrt

Kako doseči tak vrt? Držim se le nekaj pravil, in ta izhajajo iz narave. Če se ozrete v naravo in malo pogledate, kako stvari utečeno delujejo brez pomoči zunanje, človeške sile, vam bo marsikaj jasno. Poglejte na primer gozd. Kakšno mogočno drevje raste tam in kako bujna ter pestra je podrast! Toda ali tja kdo hodi okopavat, zalivat, plet, gnojit? Vsako jesen prekopat? Morda palčki, ponoči, ko mi spimo in jih nihče ne vidi? Pa šalo na stran. V gozdu je utečen sistem sobivanja rastlin in živali. Vsako bitje ima svojo funkcijo. Vsi so po malem tisti škrati, ki skrbijo, da je tako, kot je. Kar je zelo pomembno, tla so v gozdu vedno pokrita. Ali je to bogata podrast, mah ali pa v jeseni, ko se zelenje umika pred zimo, tla prekrije odpadlo listje. Zato vnesimo te preizkušene vzorce na svoj vrt.

1.    Prazen prostor med sadikami, tam, kjer ostajajo tla gola, zastremo z eno od organskih zastirk – s slamo, senom, pokošeno travo, listjem, miskantom, kompostom. Tako bodo tla vedno zaščitena pred zunanjimi vplivi, ki jih uničujejo. Veter prst odnaša in jo izsušuje, pri izsuševanju mu pomaga sonce, padavine tla zbijajo in kvarijo strukturo, močni nalivi odnašajo prst. Tla so posledično izsušena, zalivati moramo v nedogled. Predvsem poleti se na površini naredi skorjica, ki jo je treba rahljati s prekopavanjem, saj sicer rastlinske korenine in živalce v tleh ne dobijo potrebnega kisika. Obenem pa te prazne prostore hitro zapolni plevel.

Z dodajanjem zastirke pobožamo kar nekaj muh na en mah. 

-    Ker so tla pokrita, se ne izsušujejo, ostajajo pod zastirko vlažna, manj in redkeje je treba zalivati. 

-    Struktura tal ostaja rahla, zato okopavanje ni potrebno. 

-    Zastirka počasi prepereva in se spreminja v humus. Več humusa ko je v tleh, rahlejša so tla in rodovitnejša so. Dodajanje gnojil je zato minimalno. 

-    Zastirka preprečuje rast plevela. Pletje ni potrebno. Narava poskrbi, da so tla vedno zaščitena in tam, kjer jih roka človeka odkrije, hitro vzniknejo rastline, ki jih prerastejo. Na vrtu, kjer pustimo med posajenimi rastlinami gola tla, funkcijo prekrivanja prav tako opravijo divje rastoče rastline, ki skušajo zaščiti tla. Nadeli smo jim ime plevel. 

-    Struktura tal ostaja rahla, čedalje več je humusa, zato ni potrebno jesensko ali spomladansko prekopavanje tal, ki mu pogovorno pravimo štihanje.

Z zastiranjem odpadejo številna opravila

Kot vidite, z uporabo zastirke odpade kar nekaj tistih, roko na srce, mučnih opravil: prekopavanje, okopavanje, pletje, vsakodnevno zalivanje. Za vse to res nimamo časa, če nismo v pokoju. 

2.    Svojega vrta že vrsto let ne prekopavam. Lopatanje in preobračanje zemlje pomeni škodljivo poseganje v naravni red posameznih zemeljskih plasti, saj v vsaki plasti živijo le določene vrste zemeljskih organizmov. Vsak od teh organizmov ima različne potrebe po vodi, zraku, organskih snoveh in opravlja različne naloge. In kaj se zgodi, ko zemljo prekopljemo? Ves živalski svet, ki je v zemlji, obrnemo na glavo, premešamo plasti. S tem neštete organizme, ki živijo v globini v temi, izpostavimo svetlobi. Tiste, ki potrebujejo kisik, pa zakopljemo v globlje plasti. Oboji zato umrejo. Deževniki prav tako poginejo. Razkosamo jih z ostrimi lopatami, svetloba jih ubije. Zato tla le rahljam z vilami in jih ne obračam. 

3.    Na grede sadite mešane posevke – več vrst zelenjave skupaj. V naravi ni monokultur. Rastline druga drugi pomagajo v rasti in se dopolnjujejo na gredi.

4.    Med zelenjavo posadite cvetje in dišavnice. Ti bodo v vrt privabili opraševalce in naravne sovražnike škodljivcev.

5.    Preden kar koli začnete početi na vrtu, uredite stalne gredice, in s tem posledično tudi stalne potke. Tako boste vedno hodili le po potkah in ne po gredah. S hojo po gredah tlačimo tla, ki so zato zbita, uničujemo pa tudi podzemni mikrosvet drobnoživk, ki sodelujejo pri ustvarjanju humusa in pomagajo, da so tla rodovitna in rahla.

Vrt kot sprostitev

Moj vrt je obenem moj prostor za sprostitev. Že sam pogled skozi okno majhne zelene lesene hiške, ki je moja pisarna od marca do novembra, me nemalokrat, ko nastanejo stresne razmere, pomiri. In res ni lepšega kot to, da se po napornem tempu med odmorom sprehodim po potkah med gredicami. Čas se ustavi. Moje misli in vsa pozornost so namenjene le rastlinam, dogajanju na vrtu, vonjem. Mimogrede pobožam sivko, majaron in žajbelj, odtrgam kakšno kumaro, ribez, borovnico, da razveselim še brbončice … in že sem pripravljena na nove izzive. Včasih, ko je dan res naporen, ko je vsega skoraj preveč, čeprav v svojem delu neizmerno uživam, ko zaklenemo vrata vrtnarije, ostanem še malo. Kdaj pa kdaj je treba postoriti še kaj, česar nisem utegnila v delovnem času: na vrtu poberem pridelke, se mogoče samo usedem, dam noge na mizo in zrem v svoj mali paradiž. Ja, zbrana in čuječna dejavnost je lahko tudi samo strmenje v rastline. 

Torej le pogumno. Naj že samo misel na nove dogodivščine na lastnem vrtu vzbudi v vas občutek sreče.